{"id":1490,"date":"2013-12-20T16:11:57","date_gmt":"2013-12-20T14:11:57","guid":{"rendered":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/?page_id=1490"},"modified":"2013-12-21T09:26:15","modified_gmt":"2013-12-21T07:26:15","slug":"ustavi-me-ce-me-lahko","status":"publish","type":"page","link":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/?page_id=1490","title":{"rendered":"Ustavi me, \u010de me lahko!"},"content":{"rendered":"
\n\t20. december 2013 ob 12:40\n<\/div>\n

\n\tO\u010de je prišel domov. Popolnoma povo\u017een, videlo se je \u017ee na prvi pogled. Smrdel je po potu in dimu, kot \u017ee tolikokrat, samo tokrat je bilo nekaj druga\u010de. Tresel se je, bil je bled in njegove o\u010di so bile nemirne. Nekako je izdavil »Ne bo ga domov. Nikoli ve\u010d.« Mama je za\u010dela jokati, jaz pri svojih petih letih nisem razumela, kaj se je zgodilo. Morala sem spat, ampak nisem mogla. O\u010de je tola\u017eil mamo, zdelo se mi je, da sem slišala hlipati tudi njega. Potem se je kot no\u017e skozi moje mo\u017egane zarezala grozljiva misel. »Kje je moj brat?«\n<\/p>\n

\n\tV petek zjutraj je k nam prišel o\u010detov nadrejeni, poveljnik gasilcev. Mama je še vedno samo jokala, o\u010de je skrušen sedel za mizo in bil popolnoma odsoten.Dva gasilca sta vstopila, izro\u010dila o\u010detu bratovo \u010delado in nato smo odšli ven,na cesto. Zbralo se je toliko ljudi, da je bilo videti, da nas je obiskal predsednik dr\u017eave. Potem sem zagledala gasilsko vozilo in na njem krsto, pokrito z zastavo. Poleg nje so stali bratovi in o\u010detovi sodelavci, prijatelji, njuna druga dru\u017eina. Bilo je strahotno tiho, nih\u010de ni rekel ni\u010desar. Potem so se na avtomobilih pri\u017egale rotacijske lu\u010di in ljudje so za gasilci, ki so korakali v ravnih vrstah, krenili za vozilom. Z vseh oken so gledali ljudje. Zdelo se mi je, da se je ustavil \u010das in da tega dneva ne bo nikoli konec. Ostalega se ne spomnim ve\u010d. \u017divo pa se spominjam poveljnika gasilcev, kako je pred odprtim grobom ob koncu slovesnosti stopil k mojemu o\u010detu, mu stisnil roko in tiho rekel: »Umrl je kot junak, zato da bodo drugi \u017eiveli. Bodi ponosen nanj in ne \u017ealuj za njim, ker bi ti storil isto. Naredil je to, kar bova jutri morda naredila jaz ali ti. \u010ce bi bil tukaj, bi ti povedal isto.«\n<\/p>\n

\n\tBratova soba je ostala ista, kot je bila zadnji dan, ko je zjutraj odšel nadelo in se ni ve\u010d vrnil nazaj. Razlika je bila samo v tem, da je na mizi ob njegovi postelji stala njegova \u010delada. Vse ostalo je bilo isto. V to sobo ni hodil nih\u010de. Bila je tam, nekakšen spomenik \u017eivljenju, ki ga ne bo nazaj. O\u010de je nekaj let kasneje postal na\u010delnik okro\u017eja, mama je nekako sprejela dejstvo,da je njen edini sin odšel in je tako name gledala še bolj zaš\u010ditniško in v\u010dasih se mi je zdelo, da me spremlja še takrat, ko sem spala. \u017divljenje je nekako šlo naprej, potem pa se je zgodilo, kar se je najbr\u017e moralo zgoditi.Vsaj zdaj tako mislim. Do tega dne sem sicer vedno do gasilcev \u010dutila mo\u010dno pripadnost, vendar bolj zaradi o\u010deta in brata. Bili so del naše dru\u017eine \u017ee toliko rodov nazaj, da je bil naš priimek tako reko\u010d sestavni del gasilske tradicije v našem mestu. Tistega dne sem zapustila mojega fanta in pri svojih šestnajstih letih se mi je zaradi tega seveda podrl moj najstniški svet. Je znana vse okoli sebe sem odšla po hodniku, potem pa sem se ustavila pred vrati bratove sobe. Postala sem, potem pa pomislila, kako lepo bi bilo, ko bi bil notri in me potola\u017eil. Kako sem ga pogrešala. Ne\u017eno sem odprla vrata, stopila notri in sedla na posteljo. Bil mi je tako blizu … Potem sem se spomnila, kako mi je ponosno na mojo otroško glavo posadil svojo \u010delado, ko jo je prvi dan prinesel iz svoje gasilske postaje. Vzela sem jo s police, jo pogladila, potem pa sem si jo posadila na glavo, kot bi to naredil on. Kako te\u017eka je bila.Pogledala sem skozi okno in zaradi lu\u010di v sobi in teme zunaj na okenskem steklu zagledala svoj odsev. Videla sem njega, tudi o\u010de je pogosto rekel, da sva si podobna. In videla sem sebe. Z gasilsko \u010delado na glavi. Od tega trenutka dalje ni bilo ni\u010d ve\u010d tako, kot je bilo do zdaj.\n<\/p>\n

\n\tO\u010de je kmalu videl, da se z menoj nekaj dogaja. Za\u010dela sem ga spraševati o stvareh, o katerih se nisva pogovarjala nikoli. Prišla sem na postajo, kjer je delal, se pogovarjala z njegovimi gasilci, sedela v avtomobilu in si z zanimanjem ogledovala ta svet moških, ki ga prej nikoli nisem videla na ta na\u010din. Po\u010dutila sem se tako zelo doma\u010de, da zve\u010der nisem mogla zaspati zaradi misli, ki me je popolnoma posrkala vase. Šolanje je šlo k koncu, treba se bo odlo\u010diti, kako naprej. Naj grem študirat, kot bi to rada videla moja starša,ali pa … Ne, nikoli mi ne bosta dovolila. Preve\u010d bole\u010de bi bilo. Preve\u010d je spominov, preve\u010d bi ju bilo strah zame, \u010de se dejansko odlo\u010dim. Ampak jaz no\u010dem po\u010deti ni\u010d drugega. Hudi\u010da, saj nosim isti priimek. To mora nekaj pomeniti. To je v meni in sama kon\u010dno vem, kaj bi v \u017eivljenju rada postala. Je to narobe? Naslednji dan sem po šoli spet odšla k o\u010detu na postajo. Avtomobilov ni bilo notri, o\u010ditno so bili nekje zunaj, na intervenciji. De\u017eurni me je prepoznal in spustil notri, potem pa me je povabil v majhno kuhinjico, v kateri so si jedli in si kaj malega tudi skuhali. Usedla sem se, popila po\u017eirek kave, ki sem jo dobila in z zanimanjem gledala po stenah. Tam so bile fotografije nekdanjih gasilcev, tudi tistih, ki so \u017eivljenje izgubili pri opravljanju dol\u017enosti.Takoj sem ga našla, mojega brata v uniformi, ponosno je zrl naravnost vame z nasmeškom, ki ga nisem in ne bom nikoli pozabila. Vedela sem. Ni\u010desar si še nikoli nisem tako zelo \u017eelela. Biti del te ekipe, biti h\u010di mojega o\u010deta in sestra mojega brata med ljudmi, ki so naša druga dru\u017eina. Tja spadam, to je moje mesto.\n<\/p>\n

\n\tO\u010de je sedel pri mizi in si nalival \u017eganje v kozarec. Mama je jokala in prosila o\u010deta, naj mi tega ne dovoli. Nikoli. Da no\u010de izgubiti še mene. Da to ni delo za \u017eensko. Da tega ne zmorem. Da sem majhna, ne\u017ena, da to ni poklic zame. O\u010de me je pogledal naravnost v o\u010di. Potem je nagnil kozarec, ga odlo\u017eil na mizo in tiho rekel: »Zakaj? Samo to ho\u010dem vedeti, zakaj?« Vstal je, pogledal mamo,potem pa še mene in zaklju\u010dil: »Nikoli. Tega ne moreš narediti.« Ko je odhajal iz sobe, sem zavpila za njim, še preden so mi to mo\u017egani uspeli prepre\u010diti:»Ustavi me, \u010de me lahko!« O\u010de se je obrnil, obstal in me še enkrat pogledal.Sklonil je glavo in odšel. Bilo mi je tako hudo, da bi si lahko iztrgala srce in ga vrgla ob steno, pa me ne bi tako zelo bolelo. Vedela sem, kako jima je.\u010cutila sem vso grozo v njunih srcih, ko sta podo\u017eivljala nesre\u010do mojega brata.Spet. Kot da nista pretrpela dovolj.\n<\/p>\n

\n\t\u010cez dva meseca je bilo po\u010ditnic konec. Kup prospektov razli\u010dnih univerz je na moji mizi \u010dakal na mojo odlo\u010ditev, a je ni bilo. Šla bi kamorkoli in hkrati nikamor. Bila sem slabe volje, brez posebnih \u017eelja in odlo\u010dena, da naredim tisto, kar je najbolje za vse. Potem so se odprla vrata in pred mano je stal moj o\u010de. Resen kot vedno, z papirjem v roki. Podal mi ga je, potem pa se je obrnil in odšel. Na vratih se je zaustavil, se obrnil kot bi hotel nekaj dodati, potem pa odkimal in odšel ven. Pogledala sem za njim, potem pa razgrnila papir. Na njem je bil napisan termin sprejemnih izpitov in fizi\u010dnega testiranja za poklicno gasilsko enoto. Malo ni\u017eje je bil tudi naslov, kamor jebilo potrebno vlo\u017eiti prošnjo za sprejem. Oblile so me solze, stekla sem za njim, a ga ni bilo ve\u010d.\n<\/p>\n

\n\tDva meseca sem \u010dakala na dan, ko bo odlo\u010deno, kaj bom po\u010dela v mojem \u017eivljenju.Bila sem odlo\u010dena. Zdaj ali nikoli. Vsak dan sem tekla, jedla samo zdravo hrano, se u\u010dila kot še nikoli doslej, \u010deprav sem imela dobre ocene. Mama ni vedela ni\u010desar, sicer bi zagotovo poskušala narediti vse, da me ustavi. Dnevi so se vlekli v nedogled, v zadnji no\u010di sploh nisem mogla zaspati. Na testiranjih sem bila edina \u017eenska in imela sem ob\u010dutek da vsi gledajo samo mene. In izgovarjajo moj priimek, bratovo ime … Moji sotrpini so bili vsi vsaj za glavo ve\u010dji od mene, o te\u017ei niti nisem hotela razmišljati, ker je bila ve\u010dina najbr\u017e skoraj še enkrat te\u017eja od mene. Stiskala sem zobe na robu bole\u010dine, tekla, plavala, dvigovala ute\u017ei … in na koncu odšla s sklonjeno glavo in ob\u010dutkom, da za to delo preprosto nisem dovolj dobra. Premajhna, prelahka,prešibka. V redu, vsaj poskusila sem, ampak kaj, ko me ta misel ni mogla potola\u017eiti.\n<\/p>\n

\n\t\u010cez en teden, ko sem se odlo\u010dila na kateri univerzi bom študirala in na mizi imela kuverto s prijavnico, je po slu\u017ebi v mojo sobo prišel o\u010de. Usedel se je k meni, potem pa me je samo pogledal v o\u010di. Rekel ni ni\u010desar. Iz \u017eepa je po\u010dasi potegnil kuverto, jo polo\u017eil na mizo, potem pa vstal in brez besed odšel ven.Gledala sem za njim, vzela v roke kuverto in potem se je vse ustavilo. Glava kuverte je nosila ime in naslov gasilske enote, kjer sem opravljala sprejemne izpite. Odprla sem jo, potegnila papir in zagledala napis spodaj: »Spoštovani,veseli nas, da vas lahko povabimo na informativni pogovor pred vstopom v šolo za poklicne gasilce …« Padla mi je iz rok, sko\u010dila sem v zrak in za\u010dela kri\u010dati tako na glas, da so verjetno celo sosedje pomislili, da je nekaj hudo narobe.Ko sem kon\u010dno zajela zrak, sem zagledala o\u010deta. Stal je med vrati, resno gledal vame in bil tiho. Stopila sem k njemu in ga objela. V trenutku me je prešinilo– kot na\u010delnik okro\u017eja je moral na koncu mojo prošnjo in rezultate testa kot pozitivne ali negativne odobriti prav on. Zašepetala sem: »Hvala.« Pogledal me je,potem pa samo tiho rekel: »Da boš vedela – lahko bi te ustavil. Ve\u010dina je bila proti \u017eenski v gasilski enoti, \u010deprav si testiranje opravila dobro.«\n<\/p>\n

\n\tPrvih nekaj mesecev gasilske šole je minilo ob za\u010dudenih pogledih mojih sošolcev. Bila sem tam, v uniformi moje gasilske enote, delala stvari, ki sojih po\u010deli oni, ampak bila sem manjša, la\u017eja in – \u017eenska. Inštruktorji so z menoj najprej delali v rokavicah, potem pa so ugotovili, da moja irska kri v kombinaciji s priimkom, ki so ga poznali vsi, ne potrebuje nobenih popustov.Kar so fantje reševali z mo\u010djo, sem jaz s trmo in voljo. \u010ce ne\u010desa nisem zmogla, sem delala toliko \u010dasa, da so mi rezultat kljub vsemu priznali. \u010ce bi prera\u010dunali obremenitev, ki sem jo zmogla na te\u017eo in višino, ki so jo imeli moji sošolci, bi bila od ve\u010dine precej boljša. Ampak to ni pomenilo ni\u010desar –80 kilogramov je pa\u010d 80 kilogramov za vsakega – ali jih dvigneš, ali pa ne. \u010ce imaš sam 60 kilogramov, je to tvoj problem. Dva meseca pred koncem je bilo \u017ee jasno, da pribli\u017eno tretjina kandidatov šolanja ne bo dokon\u010dala. Nisem bila med njimi, bilo pa mi je \u017eal zanje. Enemu sem skušala povedati, da mi je \u017eal in da razumem, kako se po\u010duti. Zani\u010dljivo se je obrnil k meni in mi skozi zobe rekel:»Tebi res ni te\u017eko, a? S katerimi inštruktorji si morala spati, da si še vedno tukaj?« Naslednji dan sem vlo\u017eila prošnjo za izstop iz gasilske šole. Vsega sem imela dovolj. O\u010ditno mi ne bo nih\u010de nikoli verjel, da zmorem. Tudi \u010de bo vse to videl na svoje o\u010di. Zve\u010der sem pospravila svoje stvari v potovalko in se pripravljala na odhod. Nikoli ne bom našla besed, ki bi lahko opisale, kako zelo hudo mi je bilo. Zaspala sem v civilnih obla\u010dilih, objokana, pora\u017eena in postavljena na cesto.\n<\/p>\n

\n\tZjutraj me je prebudilo trkanje na vrata. Odprla sem jih in pred njimi zagledala vodjo gasilske šole. V roki je dr\u017eal mojo izstopno izjavo, štampiljko in nalivno pero. Vstopil je, polo\u017eil vse na mizo, potem pa rekel: »Samo poslušaj me. Ne govori ni\u010desar. Tvoj o\u010de je bil moj zgled, ko sem hodil v to šolo. Bil sem tukaj, ko je v šolo prišel tvoj brat. Videl sem te, kako si ga dr\u017eala za roko na dan, ko je prvi\u010d stopil skozi vrata te šole. Videl sem te na testiranjih. Videl sem tvojega o\u010deta, kako te gleda v gasilski uniformi. Videl sem te v u\u010dilnici in v telovadnici. To si ti. To je tvoje \u017eivljenje. In potem dovoliš, da te izjava nekega omejenega tepca spravi na rob obupa? Kako lahko potem sploh pomisliš, da boš lahko opravljala tako delo? Da boš zmogla, kar do zdaj pri nas ni uspelo nobeni \u017eenski? Na mizi imam papir s tvojo izjavo,štampiljko in pisalo. V nekaj sekundah je lahko vsega konec. Zame. Zate pa bo to za\u010detek. Za\u010detek \u017eivljenja pora\u017eenca, ki dovoli drugim, da mu govorijo kaj zmore in \u010desa ne. Nih\u010de ne ve ni\u010desar o tvoji izjavi. Samo midva. Zdaj pa mi ti povej, kaj bo.« Iz \u017eepa je potegnil fotografijo razreda gasilcev izpred mnogo let. Na njej je bil moj brat s svojimi sošolci. Vprašal me je: »Kaj misliš, da bi ti rekel on?«\n<\/p>\n

\n\tZaklju\u010dne izpite sem opravila z odliko. U\u010dila sem se ve\u010d kot ostali, delala ve\u010d kot ostali, ostajala v telovadnici po koncu vaj, brala knjige o gasilski taktiki. Tokrat ne zato, da bi hotela karkoli dokazati drugim. Tokrat je šlo zame. Kot bi moralo iti \u017ee od za\u010detka. Ko sem zve\u010der prišla v svojo sobo, sem vedela. Šola je kon\u010dana. Zaspala sem povsem mirno in zjutraj odšla v predprostor, kjer je bila oglasna tabla. In na njej rezultati. Moje ime je bilo na tretjem mestu od nekaj ve\u010d kot 70 kandidatov. Na sve\u010dani podelitvi diplom mi je prva \u010destitala moja mama. Prestrašena, a polna ponosa. Kako ji je bilo, ko je podo\u017eivljala trenutke, ko je na istem mestu stal moj brat, no\u010dem nikoli izvedeti. Moj o\u010de je stal med na\u010delniki enot in deloval povsem mirno. Ves \u010das je samo nemo strmel predse in ni rekel ni\u010desar. Na koncu je stopil k meni, mi segel v roko in rekel: »Nikoli, ampak res nikoli nisem hotel tega. Izgubil sem otroka, ker je postal to, kar sem sam. Potem pa sem drugemu otroku dovolil, da naredi isto. In po vsem tem stojim tukaj, bolj ponosen kot sem bil kadarkoli v svojem \u017eivljenju. Kakšen \u010dlovek moraš biti, da lahko to narediš?« Objela sem ga, rekla pa mu nisem ni\u010desar.\n<\/p>\n

\n\tPo nekaj letih slu\u017ebe na gasilski postaji, ki se dnevno odzove na povpre\u010dno deset klicev na pomo\u010d, se ne po\u010dutim ni\u010d druga\u010de kot moji sodelavci. Rabila sem nekaj \u010dasa, da so me sprejeli kot enakovredno sebi, \u010deprav so mi od prvega dne do danes ves \u010das dajali vedeti, da ne bom nikoli zares gasilka. Da meni ni treba toliko kot njim. Ampak potem sem s\u010dasoma delala vse tisto, kar so tudi sami. Ni\u010d manj, morda v\u010dasih celo ve\u010d. Zdaj ne sprašujejo ve\u010d, ali sem utrujena in ali me kaj boli. Ne sprašujejo me ve\u010d, ali \u017eelim, da mi oni pomagajo nositi mojo opremo. In ne kli\u010dejo me ve\u010d po imenu, kot so med od za\u010detka, ampak po priimku, tako kot se med seboj kli\u010dejo vsi ostali. Dobila sem omarico, ki jo je pred menoj imel moj brat. \u010cakala je prazna, da jo dobi nekdo z istim priimkom.Prvi dan, ko sem jo odprla, me je \u010dakalo še eno presene\u010denje. Na notranji strani vrat je bila nalepljena stara fotografija drobnega dekletca v naro\u010dju fanta v gasilski uniformi, ki je bil prejšnji lastnik te omarice. Dolgo sem gledala to fotografijo, potem pa sem spodaj s \u010drnim flomastrom napisala:»Ustavi me, \u010de me lahko!«  \n<\/p>\n

\n\tText: Jure \u010cokl, arhiv FDNY\n<\/p>\n

\n\t\"gasilka\"<\/a>\n<\/p>\n

\n\tPovzeto iz Revije 112 , Facebook<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

20. december 2013 ob 12:40 O\u010de je prišel domov. Popolnoma povo\u017een, videlo se je \u017ee na prvi pogled. Smrdel je po potu in dimu, kot \u017ee tolikokrat, samo tokrat je bilo nekaj druga\u010de. Tresel se je, bil je bled in njegove o\u010di so bile nemirne. Nekako je izdavil »Ne bo ga domov. Nikoli ve\u010d.« Mama […]<\/p>\n","protected":false},"author":4,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","template":"","meta":{"ngg_post_thumbnail":0},"post_mailing_queue_ids":[],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/1490"}],"collection":[{"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/4"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1490"}],"version-history":[{"count":3,"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/1490\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1504,"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/1490\/revisions\/1504"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/www.gasilci-vir.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1490"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}