Reševalna akcija je končana, žrtve so v bolnišnici, cestarji so pometli cestišče, gasilec sleče uniformo. A takrat se njegov pekel šele začne.
"Zadnjič sem bil na prizorišču hude prometne nesreče v bližini Ljubljane. Starejšega možaka je za volanom menda zadela kap in je čelno trčil v nasproti vozeči avto. V njem je bila študentka, ki se je vračala s predavanj. Oba sta umrla. Punca je bila stara približno kot moja hčerka, bila ji je zelo podobna, še nogavice na prstih je imela prav takšne. Tako me je sesulo, kot še nobena stvar do zdaj. Bila je še študentka, kot moja 'ta mala'. Potem vidiš vse te zapiske, pa prenosni računalnik … Vse je bilo tako podobno in hočeš nočeš vse preslikaš na svojega otroka. Sploh si ne predstavljam – in na srečo se še ni zgodio – da bi kdo od nas gasilcev v prometni nesreči naletel na kakšnega svojca. Najhujše so pravzaprav nezgode sodelavcev."
To je le eno izmed pričevanj reševalca, ki razkriva, s kakšnimi travmami se po težkih intervencijah, še posebej takšnih z mrtvimi udeleženci, morda celo otroci, soočajo reševalci, gasilci, policisti in drugi. Del javnosti je nedavno sicer razburilo odkrito pričevanje gorskih reševalcev po enem izmed takšnih posredovanj, a v ozadju so hude stiske ljudi, ki morajo še tedne in mesece premlevati prizore, ki so jih videli, in trpljenje, ki so ga občutili.
Ob tem se morajo reševalci soočati še z nerazumevanjem okolice in celo svojih bližnjih, ki jim ne morejo zaupati svojih občutkov ter tako lažje preiti čez najhujšo travmatično fazo.
CELOTEN ČLANEK NA VOLJO NA ŽURNAL24