Oče je prišel domov. Popolnoma povožen, videlo se je že na prvi pogled. Smrdel je po potu in dimu, kot že tolikokrat, samo tokrat je bilo nekaj drugače. Tresel se je, bil je bled in njegove oči so bile nemirne. Nekako je izdavil »Ne bo ga domov. Nikoli več.« Mama je začela jokati, jaz pri svojih petih letih nisem razumela, kaj se je zgodilo. Morala sem spat, ampak nisem mogla. Oče je tolažil mamo, zdelo se mi je, da sem slišala hlipati tudi njega. Potem se je kot nož skozi moje možgane zarezala grozljiva misel. »Kje je moj brat?«
V petek zjutraj je k nam prišel očetov nadrejeni, poveljnik gasilcev. Mama je še vedno samo jokala, oče je skrušen sedel za mizo in bil popolnoma odsoten.Dva gasilca sta vstopila, izročila očetu bratovo čelado in nato smo odšli ven,na cesto. Zbralo se je toliko ljudi, da je bilo videti, da nas je obiskal predsednik države. Potem sem zagledala gasilsko vozilo in na njem krsto, pokrito z zastavo. Poleg nje so stali bratovi in očetovi sodelavci, prijatelji, njuna druga družina. Bilo je strahotno tiho, nihče ni rekel ničesar. Potem so se na avtomobilih prižgale rotacijske luči in ljudje so za gasilci, ki so korakali v ravnih vrstah, krenili za vozilom. Z vseh oken so gledali ljudje. Zdelo se mi je, da se je ustavil čas in da tega dneva ne bo nikoli konec. Ostalega se ne spomnim več. Živo pa se spominjam poveljnika gasilcev, kako je pred odprtim grobom ob koncu slovesnosti stopil k mojemu očetu, mu stisnil roko in tiho rekel: »Umrl je kot junak, zato da bodo drugi živeli. Bodi ponosen nanj in ne žaluj za njim, ker bi ti storil isto. Naredil je to, kar bova jutri morda naredila jaz ali ti. Če bi bil tukaj, bi ti povedal isto.«
Bratova soba je ostala ista, kot je bila zadnji dan, ko je zjutraj odšel nadelo in se ni več vrnil nazaj. Razlika je bila samo v tem, da je na mizi ob njegovi postelji stala njegova čelada. Vse ostalo je bilo isto. V to sobo ni hodil nihče. Bila je tam, nekakšen spomenik življenju, ki ga ne bo nazaj. Oče je nekaj let kasneje postal načelnik okrožja, mama je nekako sprejela dejstvo,da je njen edini sin odšel in je tako name gledala še bolj zaščitniško in včasih se mi je zdelo, da me spremlja še takrat, ko sem spala. Življenje je nekako šlo naprej, potem pa se je zgodilo, kar se je najbrž moralo zgoditi.Vsaj zdaj tako mislim. Do tega dne sem sicer vedno do gasilcev čutila močno pripadnost, vendar bolj zaradi očeta in brata. Bili so del naše družine že toliko rodov nazaj, da je bil naš priimek tako rekoč sestavni del gasilske tradicije v našem mestu. Tistega dne sem zapustila mojega fanta in pri svojih šestnajstih letih se mi je zaradi tega seveda podrl moj najstniški svet. Je znana vse okoli sebe sem odšla po hodniku, potem pa sem se ustavila pred vrati bratove sobe. Postala sem, potem pa pomislila, kako lepo bi bilo, ko bi bil notri in me potolažil. Kako sem ga pogrešala. Nežno sem odprla vrata, stopila notri in sedla na posteljo. Bil mi je tako blizu … Potem sem se spomnila, kako mi je ponosno na mojo otroško glavo posadil svojo čelado, ko jo je prvi dan prinesel iz svoje gasilske postaje. Vzela sem jo s police, jo pogladila, potem pa sem si jo posadila na glavo, kot bi to naredil on. Kako težka je bila.Pogledala sem skozi okno in zaradi luči v sobi in teme zunaj na okenskem steklu zagledala svoj odsev. Videla sem njega, tudi oče je pogosto rekel, da sva si podobna. In videla sem sebe. Z gasilsko čelado na glavi. Od tega trenutka dalje ni bilo nič več tako, kot je bilo do zdaj.
Oče je kmalu videl, da se z menoj nekaj dogaja. Začela sem ga spraševati o stvareh, o katerih se nisva pogovarjala nikoli. Prišla sem na postajo, kjer je delal, se pogovarjala z njegovimi gasilci, sedela v avtomobilu in si z zanimanjem ogledovala ta svet moških, ki ga prej nikoli nisem videla na ta način. Počutila sem se tako zelo domače, da zvečer nisem mogla zaspati zaradi misli, ki me je popolnoma posrkala vase. Šolanje je šlo k koncu, treba se bo odločiti, kako naprej. Naj grem študirat, kot bi to rada videla moja starša,ali pa … Ne, nikoli mi ne bosta dovolila. Preveč boleče bi bilo. Preveč je spominov, preveč bi ju bilo strah zame, če se dejansko odločim. Ampak jaz nočem početi nič drugega. Hudiča, saj nosim isti priimek. To mora nekaj pomeniti. To je v meni in sama končno vem, kaj bi v življenju rada postala. Je to narobe? Naslednji dan sem po šoli spet odšla k očetu na postajo. Avtomobilov ni bilo notri, očitno so bili nekje zunaj, na intervenciji. Dežurni me je prepoznal in spustil notri, potem pa me je povabil v majhno kuhinjico, v kateri so si jedli in si kaj malega tudi skuhali. Usedla sem se, popila požirek kave, ki sem jo dobila in z zanimanjem gledala po stenah. Tam so bile fotografije nekdanjih gasilcev, tudi tistih, ki so življenje izgubili pri opravljanju dolžnosti.Takoj sem ga našla, mojega brata v uniformi, ponosno je zrl naravnost vame z nasmeškom, ki ga nisem in ne bom nikoli pozabila. Vedela sem. Ničesar si še nikoli nisem tako zelo želela. Biti del te ekipe, biti hči mojega očeta in sestra mojega brata med ljudmi, ki so naša druga družina. Tja spadam, to je moje mesto.
Oče je sedel pri mizi in si nalival žganje v kozarec. Mama je jokala in prosila očeta, naj mi tega ne dovoli. Nikoli. Da noče izgubiti še mene. Da to ni delo za žensko. Da tega ne zmorem. Da sem majhna, nežna, da to ni poklic zame. Oče me je pogledal naravnost v oči. Potem je nagnil kozarec, ga odložil na mizo in tiho rekel: »Zakaj? Samo to hočem vedeti, zakaj?« Vstal je, pogledal mamo,potem pa še mene in zaključil: »Nikoli. Tega ne moreš narediti.« Ko je odhajal iz sobe, sem zavpila za njim, še preden so mi to možgani uspeli preprečiti:»Ustavi me, če me lahko!« Oče se je obrnil, obstal in me še enkrat pogledal.Sklonil je glavo in odšel. Bilo mi je tako hudo, da bi si lahko iztrgala srce in ga vrgla ob steno, pa me ne bi tako zelo bolelo. Vedela sem, kako jima je.Čutila sem vso grozo v njunih srcih, ko sta podoživljala nesrečo mojega brata.Spet. Kot da nista pretrpela dovolj.
Čez dva meseca je bilo počitnic konec. Kup prospektov različnih univerz je na moji mizi čakal na mojo odločitev, a je ni bilo. Šla bi kamorkoli in hkrati nikamor. Bila sem slabe volje, brez posebnih želja in odločena, da naredim tisto, kar je najbolje za vse. Potem so se odprla vrata in pred mano je stal moj oče. Resen kot vedno, z papirjem v roki. Podal mi ga je, potem pa se je obrnil in odšel. Na vratih se je zaustavil, se obrnil kot bi hotel nekaj dodati, potem pa odkimal in odšel ven. Pogledala sem za njim, potem pa razgrnila papir. Na njem je bil napisan termin sprejemnih izpitov in fizičnega testiranja za poklicno gasilsko enoto. Malo nižje je bil tudi naslov, kamor jebilo potrebno vložiti prošnjo za sprejem. Oblile so me solze, stekla sem za njim, a ga ni bilo več.
Dva meseca sem čakala na dan, ko bo odločeno, kaj bom počela v mojem življenju.Bila sem odločena. Zdaj ali nikoli. Vsak dan sem tekla, jedla samo zdravo hrano, se učila kot še nikoli doslej, čeprav sem imela dobre ocene. Mama ni vedela ničesar, sicer bi zagotovo poskušala narediti vse, da me ustavi. Dnevi so se vlekli v nedogled, v zadnji noči sploh nisem mogla zaspati. Na testiranjih sem bila edina ženska in imela sem občutek da vsi gledajo samo mene. In izgovarjajo moj priimek, bratovo ime … Moji sotrpini so bili vsi vsaj za glavo večji od mene, o teži niti nisem hotela razmišljati, ker je bila večina najbrž skoraj še enkrat težja od mene. Stiskala sem zobe na robu bolečine, tekla, plavala, dvigovala uteži … in na koncu odšla s sklonjeno glavo in občutkom, da za to delo preprosto nisem dovolj dobra. Premajhna, prelahka,prešibka. V redu, vsaj poskusila sem, ampak kaj, ko me ta misel ni mogla potolažiti.
Čez en teden, ko sem se odločila na kateri univerzi bom študirala in na mizi imela kuverto s prijavnico, je po službi v mojo sobo prišel oče. Usedel se je k meni, potem pa me je samo pogledal v oči. Rekel ni ničesar. Iz žepa je počasi potegnil kuverto, jo položil na mizo, potem pa vstal in brez besed odšel ven.Gledala sem za njim, vzela v roke kuverto in potem se je vse ustavilo. Glava kuverte je nosila ime in naslov gasilske enote, kjer sem opravljala sprejemne izpite. Odprla sem jo, potegnila papir in zagledala napis spodaj: »Spoštovani,veseli nas, da vas lahko povabimo na informativni pogovor pred vstopom v šolo za poklicne gasilce …« Padla mi je iz rok, skočila sem v zrak in začela kričati tako na glas, da so verjetno celo sosedje pomislili, da je nekaj hudo narobe.Ko sem končno zajela zrak, sem zagledala očeta. Stal je med vrati, resno gledal vame in bil tiho. Stopila sem k njemu in ga objela. V trenutku me je prešinilo– kot načelnik okrožja je moral na koncu mojo prošnjo in rezultate testa kot pozitivne ali negativne odobriti prav on. Zašepetala sem: »Hvala.« Pogledal me je,potem pa samo tiho rekel: »Da boš vedela – lahko bi te ustavil. Večina je bila proti ženski v gasilski enoti, čeprav si testiranje opravila dobro.«
Prvih nekaj mesecev gasilske šole je minilo ob začudenih pogledih mojih sošolcev. Bila sem tam, v uniformi moje gasilske enote, delala stvari, ki sojih počeli oni, ampak bila sem manjša, lažja in – ženska. Inštruktorji so z menoj najprej delali v rokavicah, potem pa so ugotovili, da moja irska kri v kombinaciji s priimkom, ki so ga poznali vsi, ne potrebuje nobenih popustov.Kar so fantje reševali z močjo, sem jaz s trmo in voljo. Če nečesa nisem zmogla, sem delala toliko časa, da so mi rezultat kljub vsemu priznali. Če bi preračunali obremenitev, ki sem jo zmogla na težo in višino, ki so jo imeli moji sošolci, bi bila od večine precej boljša. Ampak to ni pomenilo ničesar –80 kilogramov je pač 80 kilogramov za vsakega – ali jih dvigneš, ali pa ne. Če imaš sam 60 kilogramov, je to tvoj problem. Dva meseca pred koncem je bilo že jasno, da približno tretjina kandidatov šolanja ne bo dokončala. Nisem bila med njimi, bilo pa mi je žal zanje. Enemu sem skušala povedati, da mi je žal in da razumem, kako se počuti. Zaničljivo se je obrnil k meni in mi skozi zobe rekel:»Tebi res ni težko, a? S katerimi inštruktorji si morala spati, da si še vedno tukaj?« Naslednji dan sem vložila prošnjo za izstop iz gasilske šole. Vsega sem imela dovolj. Očitno mi ne bo nihče nikoli verjel, da zmorem. Tudi če bo vse to videl na svoje oči. Zvečer sem pospravila svoje stvari v potovalko in se pripravljala na odhod. Nikoli ne bom našla besed, ki bi lahko opisale, kako zelo hudo mi je bilo. Zaspala sem v civilnih oblačilih, objokana, poražena in postavljena na cesto.
Zjutraj me je prebudilo trkanje na vrata. Odprla sem jih in pred njimi zagledala vodjo gasilske šole. V roki je držal mojo izstopno izjavo, štampiljko in nalivno pero. Vstopil je, položil vse na mizo, potem pa rekel: »Samo poslušaj me. Ne govori ničesar. Tvoj oče je bil moj zgled, ko sem hodil v to šolo. Bil sem tukaj, ko je v šolo prišel tvoj brat. Videl sem te, kako si ga držala za roko na dan, ko je prvič stopil skozi vrata te šole. Videl sem te na testiranjih. Videl sem tvojega očeta, kako te gleda v gasilski uniformi. Videl sem te v učilnici in v telovadnici. To si ti. To je tvoje življenje. In potem dovoliš, da te izjava nekega omejenega tepca spravi na rob obupa? Kako lahko potem sploh pomisliš, da boš lahko opravljala tako delo? Da boš zmogla, kar do zdaj pri nas ni uspelo nobeni ženski? Na mizi imam papir s tvojo izjavo,štampiljko in pisalo. V nekaj sekundah je lahko vsega konec. Zame. Zate pa bo to začetek. Začetek življenja poraženca, ki dovoli drugim, da mu govorijo kaj zmore in česa ne. Nihče ne ve ničesar o tvoji izjavi. Samo midva. Zdaj pa mi ti povej, kaj bo.« Iz žepa je potegnil fotografijo razreda gasilcev izpred mnogo let. Na njej je bil moj brat s svojimi sošolci. Vprašal me je: »Kaj misliš, da bi ti rekel on?«
Zaključne izpite sem opravila z odliko. Učila sem se več kot ostali, delala več kot ostali, ostajala v telovadnici po koncu vaj, brala knjige o gasilski taktiki. Tokrat ne zato, da bi hotela karkoli dokazati drugim. Tokrat je šlo zame. Kot bi moralo iti že od začetka. Ko sem zvečer prišla v svojo sobo, sem vedela. Šola je končana. Zaspala sem povsem mirno in zjutraj odšla v predprostor, kjer je bila oglasna tabla. In na njej rezultati. Moje ime je bilo na tretjem mestu od nekaj več kot 70 kandidatov. Na svečani podelitvi diplom mi je prva čestitala moja mama. Prestrašena, a polna ponosa. Kako ji je bilo, ko je podoživljala trenutke, ko je na istem mestu stal moj brat, nočem nikoli izvedeti. Moj oče je stal med načelniki enot in deloval povsem mirno. Ves čas je samo nemo strmel predse in ni rekel ničesar. Na koncu je stopil k meni, mi segel v roko in rekel: »Nikoli, ampak res nikoli nisem hotel tega. Izgubil sem otroka, ker je postal to, kar sem sam. Potem pa sem drugemu otroku dovolil, da naredi isto. In po vsem tem stojim tukaj, bolj ponosen kot sem bil kadarkoli v svojem življenju. Kakšen človek moraš biti, da lahko to narediš?« Objela sem ga, rekla pa mu nisem ničesar.
Po nekaj letih službe na gasilski postaji, ki se dnevno odzove na povprečno deset klicev na pomoč, se ne počutim nič drugače kot moji sodelavci. Rabila sem nekaj časa, da so me sprejeli kot enakovredno sebi, čeprav so mi od prvega dne do danes ves čas dajali vedeti, da ne bom nikoli zares gasilka. Da meni ni treba toliko kot njim. Ampak potem sem sčasoma delala vse tisto, kar so tudi sami. Nič manj, morda včasih celo več. Zdaj ne sprašujejo več, ali sem utrujena in ali me kaj boli. Ne sprašujejo me več, ali želim, da mi oni pomagajo nositi mojo opremo. In ne kličejo me več po imenu, kot so med od začetka, ampak po priimku, tako kot se med seboj kličejo vsi ostali. Dobila sem omarico, ki jo je pred menoj imel moj brat. Čakala je prazna, da jo dobi nekdo z istim priimkom.Prvi dan, ko sem jo odprla, me je čakalo še eno presenečenje. Na notranji strani vrat je bila nalepljena stara fotografija drobnega dekletca v naročju fanta v gasilski uniformi, ki je bil prejšnji lastnik te omarice. Dolgo sem gledala to fotografijo, potem pa sem spodaj s črnim flomastrom napisala:»Ustavi me, če me lahko!«
Text: Jure Čokl, arhiv FDNY
Povzeto iz Revije 112 , Facebook