Oče je prišel domov. Popolnoma povožen, videlo se je že na prvi pogled. Smrdel je po potu in dimu, kot že tolikokrat, samo tokrat je bilo nekaj drugače. Tresel se je, bil je bled in njegove oči so bile nemirne. Nekako je izdavil »Ne bo ga domov. Nikoli več.« Mama je začela jokati, jaz pri svojih petih letih nisem razumela, kaj se je zgodilo. Morala sem spat, ampak nisem mogla. Oče je tolažil mamo, zdelo se mi je, da sem slišala hlipati tudi njega. Potem se je kot nož skozi moje možgane zarezala grozljiva misel. »Kje je moj brat?«
V petek zjutraj je k nam prišel očetov nadrejeni, poveljnik gasilcev. Mama je še vedno samo jokala, oče je skrušen sedel za mizo in bil popolnoma odsoten.Dva gasilca sta vstopila, izročila očetu bratovo čelado in nato smo odšli ven,na cesto. Zbralo se je toliko ljudi, da je bilo videti, da nas je obiskal predsednik države. Potem sem zagledala gasilsko vozilo in na njem krsto, pokrito z zastavo. Poleg nje so stali bratovi in očetovi sodelavci, prijatelji, njuna druga družina. Bilo je strahotno tiho, nihče ni rekel ničesar. Potem so se na avtomobilih prižgale rotacijske luči in ljudje so za gasilci, ki so korakali v ravnih vrstah, krenili za vozilom. Z vseh oken so gledali ljudje. Zdelo se mi je, da se je ustavil čas in da tega dneva ne bo nikoli konec. Ostalega se ne spomnim več. Živo pa se spominjam poveljnika gasilcev, kako je pred odprtim grobom ob koncu slovesnosti stopil k mojemu očetu, mu stisnil roko in tiho rekel: »Umrl je kot junak, zato da bodo drugi živeli. Bodi ponosen nanj in ne žaluj za njim, ker bi ti storil isto. Naredil je to, kar bova jutri morda naredila jaz ali ti. Če bi bil tukaj, bi ti povedal isto.«
do konca lahko prebereš TUKAJ
